"Človeški um lahko vpliva na grobo materijo in (so)ustvarja realnost - to je možno statistično izmeriti."
To potrjujejo najbolj prestižne znanstvene raziskovalne inštitucije sveta, kot sta Stanfordski raziskovalni inštitut (SRI) in Laboratorij za raziskovanje anomalij na Univerzi v Princetonu (PEAR).
Ali je človek individuum, delujoč neodvisno od stvari in ljudi okoli sebe, ali je del širšega pojmovanja sveta, univerzuma? Smo res odvisni sami od sebe in imamo življenje popolnoma v svojih rokah, ali smo del neke večje ideje, bitja ali kakorkoli bi lahko to poimenovali?
Družba se je že pred časom usmerila v individualizem. Kar šteje, je nenehno pehanje za več, za boljše, večje, močnejše. Pozabljamo na osnovne vrednote in se predajamo čutnim užitkom, pretirano nakupujemo, se nezdravo prehranjujemo, pustimo se zamotiti z elektronskimi napravami, gledamo resničnostne šove in se poskušamo poistovetiti z lepimi in bogatimi. Imamo pripomočke, ki naše možgane preplavljajo s hipnimi užitki in se ne ukvarjamo z absurdi, ki se dogajajo po svetu …
Človeštvo je že davno pozabilo na duhovnost. Še več, duhovnost je povezalo z religijo, verovanjem v nadnaravna bitja. Pa je res tako?
Človek je vedno in povsod spontano razvijal religiozne oblike izražanja. Carl Gustav Jung pravi, da kdor ne vidi, da človekovo dušo prevzemajo religiozni občutki in ideje, je slep in nima čuta za realnost.
Religija, pri čemer nimamo v mislih institucionalne strukture, temveč verovanje v najširšem pomenu, je prisotna tisočletja. Z nastopom Descartesa pa se je začela utemeljevati t.i. znanost zahodnega sveta, ki je zaznamovana z razsvetljenstvom, posledica tega pa je diskriminacija sentimentov napram razumu. Občutenja in čustva so bila strogo ločena od razuma. Še več, z Newtonom so bili vzpostavljeni temelji sodobne fizike. Razvil je teorijo, po kateri so vsi elementi v vesolju drug od drugega izolirani, ločljivi in docela neodvisni. Najbolj ločen pa je človek.
Ljudje zahodnega sveta v veliki meri živimo v raciu, v svetu, kjer je na intelektu temelječe delovanje prej pravilo kot izjema. Doživetja, fenomene, občutke, ki se ne skladajo z našimi kognitivnimi predstavami o ustroju sveta, ignoriramo. Vendar pa občutki ne varajo, so, kakršni so, kajti vse je najprej v čutih, šele nato v razumu.
Na prelomu stoletja so se descartovskemu pojmovanju realnosti uprli pionirji kvantne fizike, Erwin Schrödinger, Werner Heisenberg, Niel Bohr in Wolfgang Pauli. Črpali so iz do takrat skoraj prepovedanih virov: kabale, kitajske filozofije in taoizma, hinduistične filozofije in platonske teorije starih Grkov. Odkrili so, da je človekova udeleženost v materiji ključnega pomena. Namreč podatomski delci obstajajo v vseh mogočih stanjih, dokler jih s svojim opazovanjem in merjenjem ne vznemirimo: šele takrat se materializirajo v nekaj stvarnega. Da iz podatomskega pretakanja dejansko nastane nekaj določenega, je absolutno ključno naše opažanje – to je človekova zavest.
Kmalu so fiziki razvili teorijo polja ničte točke oz. kvantnega vakuuma. Uvideli so namreč, da prazen prostor kar kipi od aktivnosti (poskus Maxa Plancka, Casimirjev efekt, van der Waalsov učinek…). Vesolje je torej valujoče morje energije, eno samo ogromno kvantno polje, katerega del smo vsa živa bitja, tudi ljudje. Pri tem prihaja do nenehne izmenjave energije, od medcelične komunikacije do izjemno obsežnih procesov reguliranja DNK. Skladno s tem deluje tudi človekov um. To samo dokazuje, da je vsa snov v vesolju medsebojno povezana z valovi. Povedano preprosto: vsi smo povezani z vsem, vse je medsebojno povezano.
T. i. paranormalne pojave je raziskoval tudi Carl Gustav Jung, ki je poleg Freuda in Adlerja postavil temelje psihoanalize. Za razliko od Freuda, ki je v našem, zahodnjaškem razmišljanju veliko bolj razumljiv in sprejet, je Jung mističen. Raziskoval je pojave, ki jih je poimenoval sinhroniciteta. Preučeval je svoje paciente, pregledoval mnenja drugih znanstvenikov in se poglobil v kitajsko filozofijo. Sinhroniciteto je označil kot načelo nevzročnega povezovanja. Pojem se nanaša na smiselno povezovanje oz. sovpadanje med seboj na videz nepovezanih stanj, psihičnih pojavov. Empirično je dokazal, da je pojavljanje sinhronicitetnih fenomenov povezano z dogajanji, kjer posameznik razvije močna čustva (krize, bolezni, psihoze, smrt). Fenomen sinhronicitete je zgolj vrh ledene gore, znotraj katere so še šamanistične prakse, intuicija, telepatija, telekineza, bioenergetsko zdravljenje, zdravljenje na daljavo, vizije itd. Na videz nepovezane stvari ali pojavi po teoriji vzrok-posledica, tvorijo popolnoma povezano in smiselno celoto, kar popolnoma osmisli "nelogične" situacije in pojave v našem življenju, kot je naša intuicija...
Jung se je zavedal tudi vseprisotne sile, ki je ni znal razložiti. Poimenoval jo je mana. Mana po njegovem mnenju vpliva na vse in je vzrok za vse nenavadne pojave. Ali lahko v njegovi mani prepoznamo kvantno polje ali polje ničte točke?
Znanost v zadnjih štiridesetih letih stopa na skoraj prepovedano področje, ki je bilo do sedaj označeno s skupno oznako paranormalno ali je sovpadalo z religioznimi načeli. Vendar pa se danes najbolj prestižne znanstvene raziskovalne inštitucije sveta, kot sta Stanfordski raziskovalni inštitut (SRI) in Laboratorij za raziskovanje anomalij na Univerzi v Princetonu (PEAR) ukvarjajo prav s temi pojavi. Člani laboratorija PEAR so odkrili, da človeški um lahko vpliva na grobo materijo in da je to možno statistično izmeriti. Ugotovili so tudi, da od vseh sil le psihična z razdaljo ne izginja in ima sposobnost izogibanja času.
Jung pravi, da človek nenehno išče »dušo«. Platon je v mitu o votlini zapisal: »Za razliko od čutil, ki prenašajo le odraze resničnosti, je sposobnost popolnega spoznanja v duši. Duša, ki je nevidna, vendar navzoča, lahko človeka dvigne v “svet idej”, nevidno resničnost, ki ji pripada tudi ona sama. Duša je povezava, s katero lahko človek ustvari sklad med lastnim bitjem in svetom, v katerem živi: ko duša vidi resnico, jo roke prenašajo skozi dejanja in človek tedaj to resnico preprosto živi.«
Izumitelji Navigatorja, prvega programa prediktivne analitike za merjenje osebnostnih lastnosti posameznika in izračuna energetsko podprtih dni, se še kako dobro zavedajo novih izzivov, ki jih prinašajo odkritja znanstvenikov na področju paranormalnih pojavov. Vse to, za kar smo nekoč mislili, da je stvar naključij, preveč zapletenih kombinacij in nam nedostopnih stvari, lahko danes imamo in upravljamo s pomočjo Navigatorja. Ravno zaradi teh znanj o delovanju narave, kozmosa, medsebojnega vplivanja, je Navigator priložnost za spremembo življenja na bolje, za dvig naše zavesti in prepustitev zakonom narave.
Zaključimo lahko, da si človek v veliki meri sam kreira realnost, v kateri živi. To poteka preko misli, občutkov čustev, doživetij. Vsekakor pa na človeka vpliva celoten ustroj vesolja in obratno. Odkrivamo torej tisto, kar različne kulture poznajo že tisočletja. Le poimenovanja so drugačna. Na nas je odločitev, ali bomo pustili družbi, da nam narekuje svoje vzorce vedenja, ali se bomo zazrli vase, poiskali svojo bit in živeli v skladu s samim sabo. Pri tem nam bo v veliko pomoč prav Navigator.
